Avgusta lani sem se udeležila evropskega YFL kongresa v Madridu. V nedeljo, tik pred uradnim koncem kongresa, so nam zaupali, da se bo prihodnje leto kongres odvijal v Parizu. Tja sem si vedno želela – že od 7. razreda osnovne šole, ko sem se začela učiti francoščino. In čeprav bo to kongres za SFL (katerega sem se uspešno izogibala, češ, da sem premlada), sem se takoj odločila, da bom šla.
Odločitev je ostala, vendar moj cilj ni bil kongres, temveč Pariz. Ko se je približevalo letošjne poletje, sem pavze med učenjem porabila za branje vodičev po Parizu, iskanje informacij o vozovnicah, možnih nastanitvah ... Na Pariz sem se dobro pripravila in se ga zelo veselila. 2. avgusta (teden dni pred kongresom), sem tako z Meto odletela v francosko prestolnico. Vse je šlo po načrtih, čez nekaj dni se nama je pridružila še Nina in zelo smo uživale.
Potem pa je prišel čas, da se iz stanovanja precej v centru prestavimo v nek odmaknjen hotel v bližini prizorišča kongresa. Na misel mi je prišlo, zakaj sploh grem na kongres? V preteklih dneh sem dobila, kar sem si želela in sedaj bi lahko šla domov. Drugi so kongres komaj čakali, ampak zame je bil vrhunec že mimo. Nisem si mogla predstavljati, da bi lahko bilo karkoli še boljše. In še zapletati se je začelo, ko smo malo »zalutale« v iskanju hotela, morale smo čakati, da bodo naše sobe pripravljenje, ampak nismo smele čakati v hotelu, zamujale smo ...
Seveda se je na samem kongresu vse spremenilo. Utrujenost je izginila, čutiti je bilo sproščenost, vsi so bili nasmejani – ni se bilo težko prepustiti dogodkom. In tekom govorov, slavljenj, pričevanj, maše ... sem se zmeraj vračala k geslu kongresa in razmišljala o njem. Let Jesus be your destination, not your option. Jezus je možnost, ki jo imamo. Najboljša možnost. Kdo je ne bi hotel izbrati? ... Ampak prinaša spremembe in nas je strah. Ne vemo, kam vse nas bo peljala... Ampak je edina gotova in na cliju bomo najbolj srečni. Izbira je naša. Sem pripravljena iti po tej poti? Kaj me še zadržuje?
In prišel je vrhunec. V soboto smo imeli slavljenje z Najsvetejšim in pred tem je vsak dobil svojo svečko, jo prižgal in nato jo je lahko položil pred Boga. V tem dejanju sem se odločila zanj. Jezus, Ti si moj cilj, vodi me k Očetu.
Ni pomembno, kako nas kliče in po kateri poti pridemo do njega. Važno je, da se potem Zanj odločimo in mu sledimo. Naj bo On naš cilj!
Mirjam