Mladinski tabor v Piranu

Od 17.4. do 19.4 2009 smo imeli duhovni vikend oziroma mladinski tabor za birmance iz Pohorja. V petek smo se odpravili v Piran Maja Ceglar, Špela Lavrič, Metka Lozej, Erik Pečarič in jaz. V Piran pa je prispela z birmanci še Amadeja Janžič in vsi skupaj smo bili ekipa, ki smo vodili ta duhovni vikend. Pomagala sta nam še dva »starejša« animatorja, ki birmance tudi učita verouk. Birmancev pa je bilo 34. Torej, kdor pozna, kako je z birmanci na duhovnih vajah ve, da animatorji niso mogli nič počivati.

Po začetnih zapletih in sprehodih gor in dol po Piranu, da smo se našli, smo še isti večer začeli s programom, kot ga imamo v načrtu. Birmanci so bili kar pridni. Potem pa so nas presenetili, ko smo zvečer ob pol polnoči rekli, da gredo lahko spat in so res šli. Verjetno so bili utrujeni tudi od dolge vožnje z avtobusom.

Naslednji dan pa so bili že malo spočiti in jim je seveda njihova mladost uhajala izpod nadzora. Lahko pa tu pohvalim naše animatorje, da so situacijo izvrstno obvladali in spretno krmilili med njihovo razigranostjo in željo, da bi jim čim bolj približali Boga.

Govori so bili primerno kratki in animirani z osebno telovadbo ali z računalniško projekcijo, da je bilo bolj zanimivo. Špela je izvajala akrobacije na stolih, da je ponazorila kakšna je pot od greha prek kesanja, odpuščanja in ozdravljenja do Boga.

Že nekaj časa vemo, da mladi najraje poslušajo osebna pričevanja. Marsikdo v takih pričevanjih najde svojo zgodbo ali najde kak odgovor na svoje vprašanje ali stisko. Prav vsi animatorji so se potrudili in se birmancem na ta način bolj približali. Res sem bil ponosen na njih, kako so sprejeli te mlade kot sebi enake in jih vzeli resno z vsemi njihovimi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi (če bi bil še enkrat mlad, bi bil animator pri YFL -J).

Tako sem opazoval in spremljal, kako je Sveti Duh iz minute v minuto blagoslavljal vsa prizadevanja, da bi oznanjali Božjo besedo.

Prepričan pa sem, da je tudi samostan kraj, kjer Sveti Duh lahko močno deluje, saj si patri   minoriti prizadevajo, da bi ta božja hiša živela in obrodila sadove. K njim prihajajo tudi druge skupine, ki iščejo duhovne poglobitve in zbližanja z Bogom. Samostan nima samo duhovne zgodovine, ampak tudi 700 let obstoja in je kot tak tudi čudovit zgodovinski objekt, ki je vreden ogleda.

In v teh starih, vendar lepo prenovljenih prostorih smo na prešeren način nadaljevali z našim delom za Gospoda. Za molitev nad posamezniki so se odločili prav vsi in prav tako so vsi pred tem opravili spoved. V takih trenutkih si vedno predstavljam kakšna »fešta veselja« vlada v nebesih, ko taki mladi odložijo breme greha in rečejo Jezusu DA.

Ne glede na to, da so še mladi in da jim je včasih nerodno o tem govoriti, pa sem prepričan, da se Gospod vsakega dotakne na način, ki ga mlad človek prenese. Nato pa ta izkušnja raste z njim. Mladi so dobili popotnico za življenje, na njih pa je ali bodo to popotnico vzeli s seboj na življenjsko pot ali jo bodo pustili kje pri kraju. Naša naloga je, da jih opozarjamo na to, kot tudi na mnoge druge stvari za katere mislimo, da je čisto normalno da to počnejo (na primer: umivaj se, uči se, naredi nalogo, pospravi, odnesi smeti, bodi tiho in še in še ….) vse to pa je vzgoja le za kratko obdobje, ki ga preživimo tu na zemlji. Mi pa moramo sebi in drugim oznanjati, da je treba poskrbeti za večnost.

Mislim, da smo tako popotnico dali birmancem, da so jo s seboj odnesli iz Pirana in jo bodo lahko uporabili v vsakdanjem življenju.

Boris

Fotogalerija: mladinski tabor v Piranu