Koraki do boljšega zakona

Z Borisom sva  na sv. Cecilijo praznovala 31 let zakonskega življenja. Lani je bila obletnica malo posebna, tako da sem več premišljevala o najinem skupnem življenju, zdaj pa je le eno leto več. Je kaj drugače?

Vsaka priložnost duhovnih vaj za zakonce je zame neposreden božji blagoslov. Ko sva se sama prvič udeležila teh duhovnih vaj, sem čutila močan odpor. Nič čudnega. Vsebine so se dotikale mnogih ranjenih in pohabljenih področij najinega zakonskega odnosa, ne da bi se sploh dobro zavedala, da sva ranjena. Samo bolelo je in bilo je mnogo nestrpnosti, velikih pričakovanj drug do drugega, nerazumevanja, ne sprejemanja, tudi jeze in seveda žalosti in razočaranja.

Pred leti je Boris na duhovnih vajah postavil pomemben mejnik z izjavo: »Mogoče bi se nehala ukvarjati z razlogi, zakaj ne in kako ne moreva tega ali onega in začniva rajši razmišljati, kako bi se dalo.« Zelo počasi, včasih na drugače boleč način je Gospod prevzel skrb za najin zakon. In ko sva začela sodelovati na duhovnih vajah kot izvajalca, je bila to vedno priložnost za večji ali manjši korak tudi v najinem zakonu. Veliko korakov je že za nama in veliko jih bo še potrebno narediti.

Tokratne duhovne vaje so bile najin korak vrnitve k vedrini in veselju. Šest mladih parov, vsi z okoli 5 do 10 let skupnega življenja in vsak par s svojim šopkom otrok. Skupaj 19 otrok, nihče starejši od 9 let. Sestre frančiškanke BS so na Brezjah imele dobesedno polno hišo.   Otroci, ki terjajo veliko naporov, pa vračajo z veseljem do življenja. Ko jim daš še tisto, kar misliš, da ne zmoreš več, Gospod vrne še več kot govori račun s talenti iz nedeljskega evangelija.

Mladi pari so spremljali govore, se pridno pogovarjali med seboj, ugotavljali, da jim je lepo skupaj in širili nalezljivo dobro voljo in življenjsko veselje. Kar slišala sem Vsemogočnega, ki je komentiral: »Ah, ti moji otroci!« Pa je enako mislil na tiste male v varnih rokah prizadevnih varušk kot na tiste 'malo' starejše, ki so njihovi starši in tudi na nas, najstarejše.  Lepo je, ko prevladuje veselje, krščansko veselje, a projekt 'zakonsko življenje' ne trosi le rožic. Tu in tam se je tudi mlademu možu in očku ali njegovi ženi in mamici včasih prikradla na obraz resnoba, zamišljen izraz ob kdo ve kakšni misli, ki v srcu zbode ali zaboli. A dokler smo varni pod ljubečim Očetovim pogledom, se ne more zgoditi nič hudega.

Na duhovnih vajah so mladi zakonci dobili priložnost, da so se ozrli na prehojeno skupno pot, vadili medsebojne pogovore, posegli po odpuščanju in ozdravljenju, razmislili in obnovili povezanost z Bogom. Zelo poživljajoča je bila tudi priložnost sobotnega zabavnega večera, ko so bile na vrsti igre, druženje in sprostitev.

Ob zaključku v nedeljo je bilo nanizanih mnogo vtisov. Nekateri pohvalni, nekateri malo kritični, a povsod je bil učinek podoben. Vsak par je naredil večji ali manjši korak v pravo smer v svojem zakonu, pred vsakim zakonskim parom pa jih ostaja še veliko. Zakon je proces, je skupna pot, je gibanje in dogajanje in mladi pari imajo pred seboj še dolgo pot.

Drug poudarek tega vikenda je bilo obujeno zavedanje, da moramo vero in vrednote posredovati naprej – starši otrokom, starejši zakonci mlajšim zakoncem, verni zakonci manj vernim članom družine in drugim. Stanje današnjega sveta in družbe je kaotično in prav vsak od nas je poklican, da v svojem življenju v polnosti izpolni božjo voljo. Spoštovanje božjih zapovedi v nasprotju z ideali tega sveta so morda najbolj očitno izpolnili 4 fantje in 3 dekleta, ki so dali na razpolago Bogu svoj čas in moči, da so opravili odgovorno in zahtevno delo in pazili na otroke.

Karmen