Konferenca YFL in SFL Torino 24.7. do 26.7. 2009

To je dnevniški zapisek, zato mogoče ni najbolje oblikovan, ampak tako si pišem, da bi si stvari čim bolje zapomnil.

V četrtek sem torej šel že zjutraj z vso prtljago v Trnovo, kjer smo še imeli priprave za YFL konferenco. Vse skupaj se je začelo z enim lepim slavljenjem. Potem so vadili ples za tekmovanje, jaz pa sem šel z Metko, Katjo, Anžetom in Tadejem, ki so še dokončevali naš transparent za konferenco. Naslednje, kar smo delali smo končevali oziroma si celo še izmišljevali korake za »Praise parade«, na kateri se vsaka država predstavi s transparentom in plesom. Potem smo imeli pico za kosilo. Po kosilu je začela vaditi naša večja glasbena skupina, torej Kristina in Julija, Katja in jaz. Kristina in Julija sta imeli čez vokale in menjali sta se za klavirjem, Katja je igrala flavto, jaz pa sem mučil ubogo kitaro in prepeval. Izvajali smo venček uspešnic skupine Abba, pesmi so bile: Our last summer, Say I do, The winner takes it all, SOS in Waterloo. Šlo nam je presenetljivo dobro, kljub temu smo morali še sem in tja kakšno stvar popraviti. Potem je vadila mala glasbena skupina, torej Julija, Kristina in Toni. Midva z Jurijem pa sva šla na sprehod in se imela super. Zvečer smo šli na spoved k frančiškanom, potem pa smo lepo sedeli zunaj s štirimi litri sladoleda (ne vem, ali smo ga vsega pojedli). Malo smo se dajali v pare in v trojice in se pogovarjali. Lepo mi je bilo, ko sem spet videl vsakega posebej in smo si lahko kaj novega povedali. No, okrog pol enih je prišel avtobus in odpeljali smo se.

Pot je bila dolga okrog devet ur. V avtobusu je bil mir, ker smo bili preutrujeni in smo več ali manj vsi zaspali. Ko smo prispeli na Cole Don Bosco, nas je že pričakovala Maja in nekaj Filipincev. Fantje smo se naselili v telovadnici, kjer smo spali na blazinah v spalnih vrečah. Dekleta pa so imele sobe v četrtem nadstropju. Pred kosilom smo se bolj predstavljali drug drugemu in dobili smo identifikacijske izkaznice, ki smo jih imeli okrog vratu, na njih pa je pisalo naše ime in imeli smo bone za obroke. Najprej smo imeli uvodno slavljenje, potem so bila športna tekmovanja, YFL Slovenija je zmagal v odbojki. Naši so se res potrudili. Vmes sem šel še s Tino Dornik na sestanek za Praise parado, ki je bila takoj po večerji. Za njo smo imeli tekmovanje večjih glasbenih skupin. Osvojili smo drugo mesto. Vsak od nas se je potrudil. Naj izpostavim, da sem igral z zavezanimi očmi in Julija je »The winner takes it all« zapela tako lepo, da so ljudje pozabili zapirati usta. V nedeljo smo izvedeli, da smo si zaslužili drugo mesto. Zelo sem zadovoljen. Potem je bil prvi Session, to je govor z nekaj pesmi vmes in z veliko osebnimi pričevanji ali Sharingi. Govor je bil o Očetovi ljubezni. Zelo se me je dotaknil govor, ko sem slišal osebna pričevanja Rona in Daffie. Zdi se mi, da ko govoriš iz lastne izkušnje, narediš največ, da govor ni samo neka teorija, ampak ga z deljenjem lastnih izkušenj podkrepiš. Po govoru smo imeli še večerno slavljenje in nato smo se odpravili spat.

V soboto smo začeli s slavljenjem. Nato so bile tri delavnice: Sveta maša, Spolnost pred poroko in Božja milost. Najbolj mi je bila všeč delavnica o Sveti maši, ker je Father Jores pripravil kviz in tak zanimiv pristop je imel do nas. Malo se je zafrkaval, da nas je spravil v smeh. Tudi drugi dve sta bili v redu, samo to prvo sem želel bolj izpostaviti. Razdelili smo se v tri skupine. Dve delavnici smo imeli dopoldne, eno pa popoldne. Popoldne je bilo tudi tekmovanje plesnih skupin in malih glasbenih skupin s slavilno pesmijo. Naši so bili dobri, samo tehnika je zatajila, klavir je bilo slišati preveč, Kristino in Julijo pa premalo in tako nismo prišli do kakšnega boljšega mesta. Ampak ni važno mesto, važno, da smo se potrudili in sploh spisali slavilno pesem, ki nikakor ni bila slaba. Ker nam je ostalo malo prostega časa smo s pripravnikom salezijancem Petrom Kočevarjem šli pogledat etnološki muzej z misijonskih dežel, kjer so salezijanci. Zbirka vsebuje vse mogoče: spominke, posode, škatle, glasbila, nagačene živali itd. Res lep muzej. Po večerji smo imeli čaščenje Najsvetejšega v cerkvi. Pred samim čaščenjem je bil drugi govor, ki se ga ne spomnim dobro. Spomnim se le pričevanja fanta iz Italije, ki je bil prej v roparski tolpi, potem pa ga je Ryan, tako kot ostale člane, povabil v YFL, in zdaj hoče postati duhovnik. Seveda je to veliko bolj na kratko in nezanimivo povedano. V glavnem bilo je super. Zaključili smo s slavljenjem, ki je bilo res nekaj velikega, 350 ljudi, ki na ves glas prepevajo v cerkvi.

Ni še bilo konec programa za tisti večer. Sledilo je tekmovanje v kratkem filmu, na katerem smo osvojili prvo mesto. Sledila je zabava s koktejli, ki so jo naredili še malo bolj posebno, ker so poslali v množico t.i. policaje, ki so lovili ljudi. Z odra so na primer zaklicali: »Tisti, ki naslednji dve pesmi ne plešejo, naj se skrijejo!« In policaji so imeli nalogo ujeti vse, ki niso plesali in jih poslati v zapor, kjer so se morali odkupiti tako, da so se na primer vrteli eno minuto, ali pa so morali kaj zapeti.

Tisto noč smo šli kasneje spat, kar se je lepo poznalo na našem prebujanju in naši mentalni prisotnosti celo nedeljo. Imeli smo slavljenje, kot po navadi. Nato je bila maša in za njo razglasitev rezultatov tekmovanj. Poleg vsega prej smo dobili Slovenci še priznanje, da smo najbolj navdihujoči (nič čudnega, če pa ves čas skačemo pod odrom in naglas pojemo), pa tudi priznanje o najboljši organiziranosti (hvala Bogu, da imamo Majo).

Za nas še ni prišel čas slovesa, saj smo ostali še en dan, ker so se nekateri izmed nas udeležili treninga za voditelje. Ostali pa smo se v prostem času sprehajali in si ogledovali še ostale znamenitosti, kot so DonBoscova rojstna hiša, pa muzej na temo starih kmečkih opravil. V ponedeljek smo šli popoldne domov tudi mi. Splošen odziv na refleksiji je bil zelo pozitiven. Tako Torino ostaja v lepem spominu nas vseh in se že veselimo Grčije.           Rok Mulec

Kaj se je mene dotaknilo...

Osebno se me je dotaknilo v vseh glavnih govorih po nekaj stvari. V prvem govoru se me je dotaknilo to, da imamo Očeta v nebesih, ki nas je vedno pripravljen poslušati ter nam stati ob strani tudi takrat, ko nam je najtežje v življenju. On nas ne bo nikoli zapustil. Ob tem govoru se me je zelo dotaknilo pričevanje Dafi, ki je govorila o svojem odnosu do lastnega očeta, ki na žalost pije in je tudi nasilen do družinskih članov.

V sobotnem dnevu pa se me je dotaknilo več stvari. Eden od govorov, ki se me je dotaknil je bil, da se moramo odločati skupaj z Bogom in molitvijo za razsvetljenje kaj je Božja volja za nas. Le v molitvi lahko najdemo pravi odgovor za naša vprašanja preko katerih se odločamo kaj naj storimo v danem trenutku ali življenju. Tudi večerna adoracija Najsvetejšega v Sv. Rešnjem telesu je bilo izredno doživetje, ko 350.ljudi skupaj slavi Gospoda s slavilno pesmijo in potem še v tišini skupaj, a vendar vsak zase. To mi je vedno znova močno doživetje slavljenja Gospoda v skupnosti, ko si skupaj in še vedno sam pred Gospodom.

V nedeljo popoldan in v ponedeljek dopoldan smo imeli še trening za voditelje, kjer so govorili, da smo lahko tudi danes preroki v svetu. To pa smo lahko na več različnih načinov: od tega, da ko se govori v službi ali šoli o Cerkvi, da znamo povedati kako mi sami doživljamo Boga, kaj nam On pomeni ter tudi zagovarjamo Cerkev. Pri treningu pa so nas poslali, da si izberemo enega sogovornika in se pogovorimo v čem se nas je dotaknil Bog v našem življenju na poseben način.

To so stvari, ki jih danes vidim, da so se me dotaknile v Torinu. - Andrej Sever

Zame je bil to že tretji evropski konferenca in moram priznati, da sem se nanj podal veliko bolj s skrbmi glede organizacije, kot pa navdušenim pričakovanjem nečesa novega. V samem toku dogajanja pa sem se bil prisiljen spomniti, da v Torino nismo šli zaradi uspehov na tekmovanjih ali popolne organizacije temveč predvsem zaradi Njega, ki je bil vse v vsem tega kongresa. Najbolj se me je dotaknil govor iz LTja (trening za voditelje) v katerem je Cocoi na zelo radikalen način razkril vlogo preroka v sedanji družbi. V meni je ponovno zasejal željo po služenju, ki je zagorela z novim, večjim plamenom. Upam, da bom lahko močno sporočilo tega kongresa prenesel v svoje življenje ko bom z vsem srcem rekel Gospodu: "So be it!"   - Jurij Robba

Najbolje bo da začnem že vikend pred odhodom, saj smo se jaz, Jurij, Erik in Toni odpravili v Prekmurje k sestricam Zadravec. Ko smo bili vsi tam, smo začeli naprej z molitvijo, nato pa nam je Jurij spregovoril o prijateljstvih. Nato se je nadaljevalo s plesom, naslednji dan smo samo ponovili in seveda smo bili tako pridni da smo celo dokončali :D popoldne je vadil še mali bend (Kristina, Julija in Toni), še prehitro smo se odpravili domov in se žalostno tudi poslovili, vendar smo vsi čakali četrtek da se ponovno snidemo :D in zares prišel je naš slavnostni četrtek :D zgodaj zjutraj sem se odpeljala proti Ljubljani, vmes naredila še krajši postanek pri sestri, nato pa pobrala Jurija pri Mercatorju. Skupaj sva nadaljevala pot proti Trnovemu :D ker sem bila zadolžena za naše lačne trebuščke, sva z Jurijem zavila tudi v trgovino kjer sva nabavila vse kar sva rabila za nekaj ur :P končno je tudi v Trnovem vse zaživelo saj smo se yfl-jevci zbrali ponovno skupaj :D začeli smo z worshipom, ki ga je prvič vodila Katja :D seveda smo ponovili ples, tudi band je vadil :D nato pa smo se okoli 18ih zbrali skupaj z Zakonci za Kristusa :D imeli smo ponovno worship, nato pa smo se mladi odpravili k frančiškanom k spovedi. Ko smo se končno nakapljali vsi nazaj sta nas Katja in Anže povabila na sladoled, saj sta praznovala rojstni dan. Nato smo vsi končno pričakovali uro odhoda, neverjetno mi je bilo, da je bila tišina na avtobusu, saj so vsi kaj kmalu zaspali. Osebno sem spala samo 4 ure. Končno smo prišli v Torino, prva sem lahko videla Majo in jo tudi prva objela :D končno se je le začelo, najprej je bila na vrsti naša odbojka (seveda smo ponovno branili naš naslov prvakov) nato pa je bil banner in naša raketa :D začeli smo uživati šele z našim band nastopom pa tudi z ogledom filmov :D tudi govori so bili dobri, čeprav prvega nisem slišala :S drugi dan je bil še bolj poseben, najprej smo imeli govor nato pa so sledile zanimive delavnice :P zvečer pa smo imeli plesni nastop ter mali band :D malo smo bili razočarani, ker pri malem bandu ni bilo dobrega ozvočenja :( v soboto zvečer smo imeli še coctail party in moram povedati da sem uživala 100 na uro :D prehiter se je vse končal in bila je že nedelja :( najprej smo zvedeli rezultate in bili pri nekaterih kar predvsem presenečeni :D nato je bilo obdarovanje :D imeli smo 2 uri prostega časa in nekateri smo se odločili malo zaspati :D nato pa se nam je začel program za voditelje :P veliko sem se naučila in veliko sem pridobila, predvsem novega znanja :P bila sem žalostna ko smo se poslavljal, bila je moja najboljša izkušnja do sedaj. - Tina Dornik

Takoj, ko smo prišli tja, ko sem zagledala "čokoladke", mmm... Tak prijeten občutek, ko spet srečaš ljudi, s katerimi se je prijetno družiti, s katerimi skupaj slaviš Boga, s katerimi ob govorih rasteš v veri..
Ja, dotaknili so se me govori, navdušenje govorcev, Duh, ki kar seva moč iz njihovih src...
In še drugo, kar me zelo razveseljuje: naša povezanost. V vsem kar smo počeli, smo bili Slovenci kot eno. Ko smo se pripravljali na tekmovanja, smo morali včasih tudi zatreti svoj ego in pustiti drugim, da podajo svoje predloge; ko smo bili na športnem tekmovanju, je vsak dobil možnost, da sodeluje; ko smo bili na samem kraju dogajanja, smo skakali, se zabavali...VSI SKUPAJ! Vesela sem bila, da je bil z nami Rok in da se je brez problema vključeval v vse, kar smo počeli( na coctail-partyju sva tudi plesala skupi =) ).
In še zelo pomembna stvar - starševska skrb Borisa in Karmen za vsakega od nas. Hvala=)
Konferenca in LT sta na vsakem posamezniku pustila Božje odtise, ki pripomorejo k rasti, k boljši povezanosti z Bogom, in menim, da so se našim slavljenjem z radostjo pridružila tudi vsa nebesa. - Julija Zadravec

Mene sta se na kongferenci dotaknili dve stvari: druženje s slovenskimi YFL-jevci in zbližanje z Bogom. Pod prvo spadajo razne šale, skupne skrbi glede tega, kako nam bo šlo na tekmovanjih, spoznavanje drugih, odkriti pogovori, pod drugo pa spada razmišljanje, do katerega so nas privedli tisti, ki so imeli govore in sharinge (pričevanja). Razmišljala sem o tem, kakšen odnos imam trenutno z Bogom, na kakšne načine zdaj opažam, da je bil prisoten v moji preteklosti, koliko mu zaupam (kar je bila tudi tema kongresa: naučiti se reči: so be it). Zelo všeč mi je bil tudi leaders training (LT), ki je sledil konferenci. Prvič sem se resneje soočila s temo preroštva. Brez olepševanj so nam povedali, da bi vsak kristjan moral biti prerok, torej tisti, ki oznanja Božjo besedo, in o tem kaj temu sledi (lahko tudi to, da te prijatelji kritizirajo ali zapustijo). Ampak Bog bo slabo obrnil na dobro. Govorci so nam pustili veliko snovi za razmišljanje in se potrudili, da bi mi iz kongresa izšli  boljši kristjani kot smo prišli. Resnično sem uživala :) Kristina Zadravec

Na konferenci je bilo res zelo dobro vzdušje in tam sem zares lahko bila to kar sem (drugje gotovo ne bi tok skakala in plesala...). Zelo mi je bilo všeč, ko sem lahko preživela trenutke z Bogom in obnovila zavezo med nama pred Najsvetejšim. - Katja Ceglar

 Čeprav sem bil prvič, sem resnično užival. Boga sem najbolj močno začutil v skupni molitvi. - Anže Marucelj

 Sama konferenca me je zelo navdušila, ZAKAJ?

- ker sem prvič videl Filipince

- ker smo imeli veliko stvari v angleškem jeziku

- slavljenja in maši sta mi bili zelo všeč, ker sta bili malo drugačni od slovenskih

- norveška hrana

- govori so mi bili ful všeč(še posebej od Cocoija)

- delavnice

- nastopanje pred publiko

- koktail party

Mel sem se super, čeprav sem bil včasih kar fajn zaspan. 

Po tej konferenci več molim, redno berem Sveto Pismo. Spremenil sem mišljenje o nekih stvareh, ki mi prej niso bile čisto jasne.Skratka, ta konferenca je na meni naredila vtis, ki ga nisem dobil še nikjer drugje. Aja, mene tuši niso preveč motili, mogoče samo malo higiena stranišč. =) - Toni Rozman

Sama sem se na pot podala v Torino po nekoliko drugačni poti kot vsi ostali. Najprej sem šla na Dunaj, kjer sem se srečala z ostalimi evropskimi MV-ji (mission volunteer = prostovoljni misijonarji). Tam smo imeli še zadnje priprave na konferenco. Čez dan je vsak delal svoje, nekateri smo delali dekoracijo za oder, drugi so delali izkaznice, značke...skratka, dela je bilo veliko. V sredo zgodaj zjutraj smo se z avti odpravili v Torino. Vozili smo se kar 18 ur!!!! No ko pa smo končno prispeli, pa so se začele zadnje priprave - postavljanje odra, okraševanje, priprave prostorov itd. Nato se je začela sama konferenca. Sama sem uživala, ker sem spet doživela Boga v vsej Njegovi veličini, srečala stare in spoznala nove prijatelje iz cele Evrope in ker sem preprosto lahko slavila z ljudmi, ki jih poznam in ki jih ne poznam. Vse, ki še niso bili na konferenci, drugo leto vabim zraven! - Maja Ceglar

Men so bla najbol všeč tekmovanja ker smo se lohk zabaval pa zafrkaval na zmago pa itak nismo cilal. - Erik Pečarič

V Torino na konferenco sem se odpravil z mešanimi občutki. Po eni strani je šlo za veliko pričakovanje saj vem, da je na naših konferencah zmeraj zelo lepo. Na drugi strani pa me je skrbelo ali bom lahko poskrbel, da bo naša mladina na varnem na poti in na samem prizorišču. Organizacijski del pač vedno vzame nekaj živcev in povzroči nemalo skrbi. Gospod je poskrbel, da je šlo vse tako kot je treba, brez večjih problemov ali težav.

Tako sem lahko dokaj hitro, ko smo prišli tja začel sprejemati duhovni del in pozabljati na organizacijski del. Zasnova samega programa je bila zelo v redu, pripravili so zares dobre govore in perfektne delavnice. Vsak, ki je želel sprejeti Jezusa ga je lahko sprejel v veliki meri. Kdor je prišel z figo v žepu, češ meni ni to nič novega mora pač razumeti, da je bistvo takih dogodkov Gospod in ne on sam. Če je temu tako potem pač nič ne odneseš domov - morda malo navdušenja, ker so bili posamezni deli programa tudi zabava, kar pa sploh ni bistvo pri iskanju Boga.

Sam sem se naučil, da dokler bom v vsaki priložnosti iskal stik z Gospodom in mu vedno pokazal moje spoštovanje mi bo On vračal, kot rečemo dajal FEEDBACK.

Drugače pa mi je bila všeč adoracija v cerkvi, ki je bila res čudovita, ker sem lahko Gospodu namenil svoj čas v tišini. Ugotovil sem v pogovoru z njim, da imam še veliko dela, da mu pokažem, da ga imam rad tako kot on mene. Prosil sem ga za več poguma, da bi lahko tudi zunaj bil zgleden kristjan, k sreči je On bolj potrpežljiv z menoj kot jaz sam.

Lep je bila tudi maša v nedeljo, ker se mi zdi, da smo res prišli slavit Gospoda.

Nekaj posebnega pa so bili govori za leaders training. Kdor se jih ni udeležil je veliko zamudil. Ne vem, se mi zdi, da je včasih še vedno prisoten strah, da bo Gospod preveč zahteval od nas. Temu ni tako, lahko mirno rečem, ker je tudi Cocoi povedal, da lahko odgovori na vprašanje: "Ali lahko Bog ustvari tako skalo, da je ne more dvigniti"! Povedal je, da je ta skala naša svobodna volja, ki jo tako močno spoštuje, da je človeku ne more vzeti.

Torej naša svobodna volja je tudi ali bomo v vsakem trenutku mislili na Boga ali pa vihali nos, češ tu ni nič novega zame.

Zanimiva je bila tematika leaders traininga - biti prerok. Sploh ni težko, samo ves čas je treba moliti. Ne boste verjeli, da se ves čas lahko moli tudi, ko počneš druge stvari. Na začetku je treba pokazati nekaj vztrajnosti nato pa gre kar samo.Poskusite, boste videli, da gre. - Boris Pečarič

Fotogalerija konference YFL in SFL Torino 24.7. do 26.7. 2009