Na letošnjo konferenco CFC FFL, ki je bila konec julija 2015 v Pragi sem odšel z mešanimi občutki zaradi izkušnje, ki smo jo doživeli preteklo leto kot organizatorji, ker nam je pobrala veliko moči in volje. Odločitev je bila težka in ko sem prišel v Prago sem ugotovil, da se konference ponavljajo in da se dogodki odvijajo skoraj vedno po istem kopitu. Bil sem kar precej neodziven in od vožnje tudi zelo utrujen.
Vendar so bratje in sestre iz drugih dežel Evrope kaj kmalu razblinili mojo nejevoljo in utrujenost. V meni so vzbudili veselje, da se ponovno vidimo, imeli smo si kaj povedati saj se celo leto nismo videli. Vedno jim uspe, da prinesejo veselje in radost v “zaprto” srce. Človek jih enostavno mora imeti rad. To je pomagalo, da sem lahko odmislil tisto, kar me je motilo in se posvetil sporočilu, ki nam ga je dala tokratna konferenca iz Matejevega evangelija (Mt 26:26) – ki smo ga na kratko povzeli: “Izbran, prelomljen, darovan”.
Dotaknili so se me vsi govori, ki so si sledili in so skupaj tvorili celoto,ki odpira pogled na smisel Jezusovega žrtvovanja za nas. Še bolj pa je pomembno to, da so ti govori in pričevanja odpirali vpogled v lastno trpljenje vsakega izmed nas in nam pomagali najti smisel trpljenju, ki ga nosimo ali v duši, v srcu ali čisto v fizični obliki. Prelomni trenutek zame, ki je povzročil, da sem lahko povezal govore, je bil, ko je svoj govor začel g. škof (pozabil sem njegovo ime) iz Filipinov. Predvsem me je“osvestilo”, kako je začel. Rekel je, da želi, da najprej skupaj zmolimo k Sv.Duhu, ker bo govor, ki ga bo imel potrebno gledati iz Božjega vidika – kako Bog gleda na to in ne kako človek to dojame. Vedno znova in znova se tako zavem, kako majhen je človek proti Bogu in kako domišljav je, ko misli, da lahko kaj doseže brez njega. Istočasno pa pride spoznanje, kako pomembni “človečki” smo v Božjih očeh, da se toliko ukvarja z nami in nam posveča svojo pozornost in ljubezen. Zato so lahko prevladali pozitivni pogledi na to, da sem prišel v Prago in da je bilo vredno kljub pomislekom na enoličnost dogodka, ker je ta pustil globoko sled v meni, ki mi pomaga v težkih trenutkih.
Zopet nosim v svoji duši sporočilo, ki ga Bog da ob takih priložnostih. Nekaj, kar ne znam obnoviti z besedami, ker ni zapisano v fizičnem spominu, ampak je dodano duši, da lažje najde svoj mir in povezanost z Bogom. Ugotavljam, da bi kaj takega potreboval večkrat na leto, ker notranji mir tako radi rušijo drugi (hote ali nehote), ki jih srečuješ na svoji življenjski poti. Ta mir je potrebno obnavljati in negovati, da ne ostaneš brez njega. (Boris)
Osebno me je najbolj nagovoril del, ko smo mladi in mladi odrasli poslušali zadnji govor misijonarja Cocoia. Že dolgo časa ga nisem imela priložnosti slišati in že dolgo je odkar sem slišala govor, ki bi me tako navdihnil. Najbolj so se me dotaknile besede, Maja, če hočeš biti operna pevka, bodi, a bodi sveta operna pevka. (Maja)
