Bratje in sestre v Kristusu in za Kristusa!
Z možem Andrejem sva se na povabilo slovenske skupnosti CFC udeležila tridnevne evropske konference gibanja CFC FFL pod geslom: ... in Gospodova moč je bila z menoj (Izaija 49:5). Potekala je od 26. do 28. avgusta, čemur je sledilo še romanje v Čenstohovo, v svetišče Božjega usmiljenja, v Wadovice, Krakow in na Kalwario Zebrzydowsko.
Po dolgi in naporni vožnji sva z zamudo prispela na cilj. (Ravno v tem času se na Poljskem na veliko gradi nove ceste.) Prispela sva ravno na zadnji del predstavitvenega večera, kjer je bilo videti dolgo vrsto uniformiranih udeležencev konference. Delegati iz različnih držav so si omislili različne uniforme in nastopili kot vojaki za Kristusa. Šele v zadnjem, nedeljskem govoru sem dojela smisel te predstavitve. Toda več o tem pozneje.
Sledila je sobota in z njo po jutranji sv. maši glavnina govorov konference. V prvem govoru nas je oče Francis opomnil, da smo rojeni za veličastnost. Od rojstva, točneje že od spočetja, smo poklicani v življenje z določenim namenom. Najprej kot individualne osebe, dalje kot pari in slednjič kot skupnost. Torej, čeprav je življenje zastonjski dar, smo dolžni spoznati, kdo smo in s kakšnim namenom smo ustvarjeni. Že to početje ni samoumevno lahko, kaj šele izpolnjevanje Božje volje. Če pa se vedno in povsod zavedamo, da smo Božji otroci, nam to pomaga izpolnjevati voljo našega nebeškega Očeta.
Logično nadaljevanje je bil drugi govor z naslovom Iluzija samozadostnosti. Slišali smo torej, da nas Bog vabi, naj živimo kot Njegovi otroci. Mi pa v resnici dostikrat posegamo po dobrinah civilizacije povsem mimo Božjega načrta. Seveda tako ne zmoremo doseči niti popolnega zadovoljstva, kaj šele sreče. Če pa je Gospod moja moč, je obenem v njem tudi nagrada za trud. In vendar nas dostikrat premami napuh, da gremo z glavo skozi zid. To nas kajpak utrudi. Slednjič sledi temu še padec, če se ne obrnemo k Bogu. Dovolimo Bogu biti Bog in naš Oče. Temeljito si izprašajmo vest in si priznajmo, da smo nemočni ter grešniki. Spreobrnimo se in poskusimo živeti v skladu z Božjo voljo.
Temu je sledilo poglobljeno izpraševanje vesti, zaradi česar sem začutila potrebo, da se poskusim pogovoriti z očetom Francisom, kar sem tudi izpeljala v popoldanskem času.
Ob vrnitvi v dvorano sem naletela na razigrano dogajanje, ko so udeleženci s plesom ukrepali proti zaspanosti. Mene osebno pa je najbolj predramil naslednji govor – Kulturna vojna: Spanje s sovražnikom. V njem je govornica dr. Ligaya A. Acosta najprej opisala svojo izkušnjo s kontrolo rojstev, potem pa je razkrila mnoge, zame do tedaj še neznane, črnoglede teorije s konca 19. stoletja, ki so zahtevale omejitev števila rojstev. Razkrinkala je sebičnost in še druga grešna nagnjenja, ki so botrovala podobni miselnosti še v 20. stoletju. Vendar danes ne potrebujemo več Hitlerjev, če bi hoteli pobiti del človeštva. Ta nesreča nam kar dobro uspeva, kadar se sprijaznimo s kulturo smrti, ki je sestavljena iz: ločitev, evtanazije, splavov, popolne kontrole rojstev in homoseksualnosti. Poleg tega nam je govornica razkrila še vse stranske učinke kontracepcije; podatki o tem so me temeljito pretresli. Ta greh s seboj res nosi smrt: različne oblike rakavih obolenj, onesnaženje in moralno propadanje.
Sledilo je predavanje o Kanonskem pravu kot pomoči pri pastoralnem delu. Predavatelj je na kratko definiral pojem kanonskega prava in opredelil, katerih področij v delovanju Cerkve se dotika. Nazadnje je povzel še vsebino poročnih zakonov. Recimo dejstvo, da se cerkvene poroke ne razvezuje, kvečjemu se pod določenimi pogoji razglasi ničnost zakona. V smislu preventive pred tako skrajnimi ukrepi pa je naštel še mnogo zadržkov proti sklenitvi veljavnega zakona oz. zakramenta. Tudi tu je bilo zame marsikaj novo, čeprav sem nekaj podobnega slišala že med samo pripravo na zakon in pri sestavi zapisnika pred cerkveno poroko v domači župniji.
Nekakšen vrhunec dneva je bila po izobraževalnih govorih adoracija pred Najsvetejšim in blagoslov. Sama pri sebi sem opazila glede zadnjega zelo pozitivno spremembo. V mlajših letih pravzaprav nisem dobro vedela, kako naj molim ali kaj sploh počnem med adoracijo. Tokrat te zadrege ni bilo. Res sem se počutila, kot da se pogovarjam z Bogom oz. s starejšim/bolj izkušenim bratom. Tokrat se mi zato ni mudilo kam drugam, prej nasprotno.
Po gala večerji smo se sprostili ob kramljanju in ogledu nekakšne modne revije, kjer so udeleženci iz različnih evropskih držav predstavili v umetelno pošitem jeansu (z bleščicami in celo lučkami), kjer se je dalo razbrati slogane v zvezi z vsebino konference. Manj utrujeni so še zaplesali.
V nedeljo, 28. 8. smo dan, kot se spodobi, začeli z daritvijo sv. maše. Mnoge je zelo navdušil nagovor, saj je izzvenel precej humorno. Sledil pa je zadnji govor – Rojeni v/za bitko. Res se moramo vsak dan znova boriti proti lastnim slabostim ter se odločati, ali bomo na strani Dobrega ali Zla. Verjetno ni dvoma, kako naj bi se odločili, ko smo vendar poklicani, da bi bili luč sveta. V pomoč naj nam bi bila zavest, da je z nami vedno zvesti Bog, ki nas vabi naj se vedno znova soočamo s svojimi križi in se odrekamo vsakršni sebičnosti. Omenjena bitka se dogaja tu in zdaj. Na voljo imamo različna duhovna orožja, ko se zoperstavljamo demonom: pas resnice, oklep pravičnosti, ščit vere, čelado rešitve in meč Duha, ki predstavlja Božjo besedo. Najboljša pri vsem tem pa je vztrajna molitev, katere se Satan upravičeno boji in jo skuša na vse načine zmotiti ter nazadnje odpraviti. Zato je treba veliko moliti za uspeh nove evangelizacije in zavezo CFC FFL za obrambo življenja in družine. To dvoje je v zadnjem času povsod na udaru, ogroža pa ju relativizacija vrednot. V tej zavesti stopamo v borbo. To dejstvo je nakazala uvodna predstavitev udeležencev v vojaških uniformah. Bog je sedaj naša moč!
Sledila so še zadnja pričevanja in zaključno slavljenje ter najava kraja naslednje evropske konference CFC FFL – v Milanu.
Po kosilu smo se razšli, mnogi domov in nekateri na romanje.