Duhovni vikend za družine

Zadnje dni v juniju smo imeli duhovni vikend za starše z najstniki oziroma za družine, ki so preživljale nekaj počitniških dni v senci in hladu pohorskih gozdov.

Poudarili smo pomembnost zdrave družine, saj so družine celice, ki sestavljajo družbo in Cerkev in so tudi naša prihodnost. V današnjem času je na udaru prav družina ne samo z zanikanjem tradicionalne družine, ampak tudi s potrošništvom, z vplivom medijev, z raznimi odvisnostmi od: interneta, televizije, mobilnih telefonov, alkohola, pornografije… Omenili smo tudi hiter tempo življenja in prezaposlenost staršev, ki onemogočata, da bi preživeli dovolj časa drug z drugim in skupaj kot družina.

Življenje v družini je velikokrat naporno, zato se moramo za zdravo družino vsak dan truditi in jo graditi, posebno skrb naj bi namenili našim medsebojnim odnosom.

Naši odnosi so vsak dan na preizkušnji, ker odraščajoči otroci drugače gledajo na svet in stvari kot njihovi starši in tudi Bog je vsakega od nas ustvaril drugačnega, prav zaradi teh dejstev lahko prihaja v družini večkrat do konflikta.

Premalo se pogovarjamo, če pa se, lahko hitro hote ali nehote prizadenemo drug drugega. Zamere, rane pa predstavljajo veliko oviro, da bi bila družina srečna, da bi se imeli radi, da bi drug drugega sprejeli z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi in da bi si znali odpustiti.

V tem vikendu smo se poskušali tudi osredotočiti na nekatere elemente, ki bi nam pomagali pri naših skrhanih medsebojnih odnosih:

  1. Molitev za moč, ponižnost in odprtost.Velikokrat grešimo, pa nimamo moči, da bi se slabostim odpovedali (odgovarjanje, prepirljivost, jeza, lenoba, razne odvisnosti). Težko priznamo, da nimamo prav, da smo nekaj narobe naredili, kaj šele, da rečemo oprosti. Včasih težko povemo kaj se nam je zgodilo, kaj nas teži, kaj nas je prizadelo, zakaj smo taki, svojih čustev ne znamo ali ne moremo podeliti z drugimi člani družine.
  2. Skupni pogovor o dejanjih, ki so nas prizadela v medsebojnih odnosih in kaj želimo spremeniti. Pogovor mora biti iskren in starši damo otrokom vzgled s poslušanjem in zaupanjem. Po pogovoru prosimo drug drugega za odpuščanje in obljubimo, da se bomo skušali poboljšati. To potrdimo z  dejanji ljubezni npr.: spodbudna beseda, pohvala, objem…
  3. Priprava skupnega načrta. Družina naredi načrt in se odloči kaj bo vsak član spremenil, popravil, da bi se medsebojni odnosi izboljšali.
  4. Molitev za ozdravljenje. Po našem programu so starši molili za otroke in otroci so molili za starše, kar je bilo za vse prisotne nova izkušnja in sodeč po objemih je bila to molitev odpuščanja in ljubezni iz srca.

Dotaknili smo se tudi ovir, ki nam preprečujejo izboljšanje odnosov kot so: ne priznanje lastnih napak, nepripravljenost se spremeniti, zamere, dvomi, nezaupanje, ne iskrenost.