Bratje in sestre v Kristusu in za Kristusa!
V soboto, 21. januarja 2012 je v župnijskem domu v Šmartnem pod Šmarno goro potekal seminar Obnovitev zaveze, ki ga je organizirala slovenska veja Zakonci za Kristusa (Temelj za družino in življenje). Tako kot lani (ob mojem čisto prvem stiku s skupnostjo) sta nam zanimivo snov podala zakonca Martin in Pura Dorfner z Dunaja.
Prisluhnili smo petim govorom, ki so nekako obnovili naše védenje glede tega, kar smo v različnih obdobjih in različnih okoliščinah obljubili pri pridružitvi skupnosti Zakonci za Kristusa v vseh njenih vejah.
V prvem govoru – Naša zaveza z Bogom se je predavatelj naslonil na Sveto pismo, ki je v osnovi razdeljeno na dve Zavezi: Staro in Novo. V Stari zavezi nastopa Bog kot tisti, ki daje pobudo za zavezo z izvoljenim ljudstvom, torej ima v zavezi nadrejeno vlogo. Božje ljudstvo lahko sicer izbira, če bo sledilo ali ne, vendar je poučeno o posledicah za obe odločitvi. V Novi zavezi Bog preseže svojo strogost z ljubeznijo, ko pošlje svojega Sina, da nas uči pristnega odnosa z Bogom. Narava slednjega je v tem, ljubimo Boga in mu služimo; da na enak način ljubimo svoje bližnje; da živimo pravično in sveto; da smo ljudstvo, ki je na razpolago Bogu, to pa tako, da smo luč in kvas za svet okoli nas.
V drugem govoru smo bili opomnjeni, da smo poklicani k svetosti. Pri tem sta naši temeljni dejavnosti, ki pomagata k temu idealu, molitev in branje Svetega pisma. Že pri molitvi se nam dostikrat zatika. Najpogostejši izgovor pri opuščanju molitve je v pomanjkanju časa, a to le zato, ker je ne razumemo prav: kot komunikacijo z ljubljeno Osebo. Če to razumemo le kot dolžnost, smo v nevarnosti, da jo odrivamo in ne verjamemo v njeno moč. Vendar lahko iz osebne izkušnje pričujem, da prinaša navdihe in krepi voljo za čisto vsakdanje napore. Branje Božje besede je lahko ena od oblik molitve ali pa je vključeno v molitev kot eden od sestavnih delov. Tudi drugo duhovno branje (revije in knjige s krščansko vsebino) je nadvse koristna podpora naši vztrajnosti v dobrem in seveda redna udeležba pri zakramentih. Zlasti za sv. Evharistijo sem prepričana, da če je že nisem vredna, sem je vsekakor potrebna, saj je zagotovilo življenja z Bogom v večnosti.
Tretji govor nas je povabil h krepitvi krščanskih družin. Če namreč vemo in priznavamo, da je družina osnovna celica družbe in vsaka krščanska družina tudi domača Cerkev, moramo odgovorno pristopiti najprej k oblikovanju ter nadalje h krepitvi krščanskih družin. Dandanes je družina kot ustanova pod močnim napadom sile zla, ki ima za cilj, da še močneje izrine Boga z osrednjega mesta v (krščanskih) družinah. Temu se moramo upreti z zavestno odločitvijo, da bomo v nasprotju z družbenimi trendi uresničevali Božji načrt za družine. Kako pa? Z izboljšanjem odnosov med zakonci, s povezovanjem z isto mislečimi kristjani. Občestvo je vendar močnejše kot posamezniki: skrbi se delijo, sreča pa množi.
Četrti govor nas je opozoril, da je nujno živeti kulturo življenja. Njeno nasprotje – kultura smrti je žal povsod zelo razširjena. V angleškem jeziku so sestavili iz začetnic grehov zoper življenje tale seznam: DEATH = ločitve + evtanazija + splavi + totalni nadzor nad številom rojstev + homoseksualne zveze. V naši krščanski zavesti naj vlada prepričanje, da smo ustvarjeni po Božji podobi in za ljubezen, v kateri zgoraj našteta sebična nagnenja nimajo pogojev za obstanek. Jezus Kristus je sam dejal, da je prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju. Poklicani smo torej, da cenimo vsako človeško življenje od spočetja do naravne smrti; da imamo pravi pogled na spolnost in v skladu s tem to tudi uresničujemo kot krščanski zakonci, ki sprejemajo otroke v življenje.
Slednjič smo v petem govoru obnovili naše védenje o tem, kaj pomeni krščanstvo kot kultura. Zakonci za Kristusa naj bi poleg prepričanj, ki so skupna vsem pravovernim kristjanom, posebej poudarjali pomen zakonske zveze in družinskega življenja. Obnovili smo torej védenje o naši posebni viziji in poslanstvu. Kot se spodobi, smo izobraževanje posvetili še s slovesno obljubo, da bomo izpolnjevali našo zavezo z Bogom. Dogajanje smo zaključili še s slavilnimi pesmimi in posebno blagoslovno molitvijo.
Razšli smo se v bratski/sestrski povezanosti in bogatejši za mnogo spodbud.
Šmartno pod Šmarno goro, 6. 2. 2012 Damjana Sever